| KRATKA VSEBINA | Prispevek govori o knjižničarstvu v informacijski dobi. Postavlja se nam vprašanje, v kolikšni meri so spremembe v družbi, tehnologiji in znanosti "pretresle stroko", razširile njeno vsebino in namen, ter kako se knjižničarji v vsem tem znajdejo. Kako globoko je spoznanje, da je redno strokovno izobraževanje na vseh stopnjah ter neprestano strokovno izpopolnjevanje, temelj za obstanek stroke. V drugem delu avtorica opazuje spremembe v vsebini izobraževanja. Spremembe so tako hitre, da prihaja generacija, ki je končala izobraževalni proces v delovni proces z "zastarelimi" znanji, v svoji delovni dobi pa zamenja več tehnologij. Zato je naloga vsakega strokovnjaka, pa tudi stroke kot celote,da se neprestano izpopolnjuje in tako zagotavlja obstoj in napredek stroke.Avtorica opazuje tudi značilnosti knjižničarjev, ki so kot poklic - stroka v dvojni funkciji. Na eni strani so informacijski strokovnjaki - knjižničarji, na drugi pa izobraževalni delavci, bodisi prav v procesu izobraževanja (šolski knjižničarji) bodisi kot ustvarjalci ali posredovalciinformacij in znanj v izobraževanju ali zanj. Da bi se obdržala in sodelovala pri razvoju družbe kot skupnosti, pa tudi človeštva nasploh, je stroka neprestano na preizkušnji in v logičnem stapljanju nove informacijske tehnologije s tradicionalnim informacijskim knjižničarskim pristopom. Opazno je, da v knjižnicah razdelitev na oddelke vse bolj temelji na "psihičnem in fizičnem" dostopu do informacij. S pojavom Interneta so knjižnice dobile priložnost, da postanejo pomembne za izobraževanje in za razvoj družbe in znanosti nasploh, vendar so hkrati s tem zaposleni dobili nove naloge, za katere se morajo usposabljati in pridobljene sposobnosti tudi ohranjati. |