| KRATKA VSEBINA | Osnovni namen knjižničarskega kodeksa je oblikovati in graditi osebnost knjižničarja, ki mora vsem uporabnikom omogočati enake možnosti za pridobivanje znanja, ne glede na njihove različne zahteve ali posebne potrebe.Ko govorimo o pomenu oblikovanja osebnosti knjižničnega delavca za zahtevno delo z uporabniki, se lahko pogosto soočamo s problemom etičnega ravnanja. Etika svetuje le splošna merila, ki so redko enostavna in si pogosto nasprotujejo. Tudi proces reagiranja in ravnanja knjižničarja z uporabnikom - tako s splošnimi informacijskimi kot s posebnimi funkcionalnimi potrebami - je odvisen od knjižničarjevega profesionalnega odnosa, ki ga oblikujejo pomembni dejavniki, med njimi predvsem strokovna usposobljenost, izkušenost, ustvarjalnost in etičnost. Zanimalo nas bo torej vprašanje, kje je meja medetičnim in neetičnim dejanjem v ključni situaciji, ko se srečata knjižničarin funkcionalno ovirani uporabnik. V kolikor arhitekturnost knjižničnih prostorov in opreme ne nudi ustreznih pogojev za prilagojeno komunikacijo sknjižničarji, so možnosti za neetično ravnanje strokovnega osebja še bolj prisotne. Po drugi strani pa se prav v takšni situaciji, zaradi slabih pogojev, knjižničarju ponuja priložnost, da se izkaže kot ena izmed najbolje etično izoblikovanih osebnosti v primerjavi s predstavniki drugih poklicev. S prilagojeno komunikacijo, z ustvarjalnim trudom in s profesionalnim odnosom pri nudenju pomoči funkcionalno oviranim uporabnikomlahko pripomore h kakovostnejši ponudbi storitev tem uporabnikom in hkrati postane drugim poklicem, tudi v etičnem smislu, za zgled. |