| KRATKA VSEBINA | Učenje je za današnjo organizacijo nuja, za organizacijo prihodnosti bo to tudi vrednota in del njene kulture. Zelo poenostavljena obravnava učeče se organizacije z obljubo hitrega in lahkegauspeha bolj škodi kot pa spodbuja. Da je tako, kaže tudi organizacijska praksa, v kateri se učenje kot priložnostza participacijo in samouresničitev zamenjuje za strogo namenske spretnosti. To je morda ustrezen odziv na trenutne pritiske okolij, ne zagotavlja pa tako želene inpoudarjene ekonomske uspešnosti. V članku avtor razmišlja o načinih in akterjih nujnih sprememb, ki naj bi prekinile tovrstno miopijo. Organizacije, pri čemer se ponavadi in neopravičeno omejujemo na ti. profitne, tega niso sposobne same. Država, sama skupek organizacij, ima lastneinterese in si spremembe predstavlja po svoje. Izobraževalci, tudi sami institucionalizirani, se poleg marginalnosti in omejenega vpliva ubadajo s problemom, kako povezati lastni učenje in preživetje. V absurdni situaciji oz. svetu številnih organizacij, ki od drugih pričakujejo pomoč in je obenem niso sposobne dati, ni videti veliko pripravljenosti za sistemsko razmišljanje. Prav to, ki je tudi temelj koncepta učeče se organizacije, naj bi, prevedeno v skupno prizadevanje, spremembe omogočile.Pot do njih ni lahkain kritična presoja ja zato kljub svoji nepopularnosti še kako upravičena. |