| KRATKA VSEBINA | Evropska komisija je daleč najučinkovitejši organ Evropske unije. S svojim številčnim uslužbenskim aparatom in pomembnimi pristojnostmi pri sprejemanju zakonodaje in pri podajanju in oblikovanju predlogov novih pravnih aktov zavzema ključno vlogo tako znotraj organov Evropske unije kot tudi v razmerju do držav članic. Avtor včlanku opiše in analizira tri primere, v katerih je Komisija dosegla uveljavitev svojih pogledov o želeni pravni ureditvi določenih vprašanj, pogosto celo z "oktroiranjem" konkretnega besedila notranjepravnih aktov. Gre za t.i. bruseljski dogovor o hranilnicah in deželnih bankah, dogovor med Evropsko komisijo in Nemčijo o plačevanju prispevkov javnim radijskim postajam in poskus, da bi prepoved prikritega oglaševanja razširili na vse avdiovizualne medije, hkrati pa dopustili t.i. product placement. Avtor ocenjuje, da je mogoče v določenih primerih zaslediti težnje po tem, da bi vlade in parlamente držav članic spremenili v "aklamacijske organe", ki le sprejemajo že sprejete odločitve Evropske komisije. Takšna degradacija nacionalnih organov bi pomenila kršitev načela demokratičnosti in subsidiarnosti ter kršenje dolžne skrbi za ohranjanje nacionalne identitetedržav članic, na dolgi rok pa bi utegnila omajati sprejemljivost Evropske unije in njenih organov. // The European Commission is by far the most efficient institution of the European Union. With its numerous body of staff and significant competencies in the legislative process, in initiating and forming the proposals for the new legal acts, it assumes a central role both within the institutions of the European Union and in relation to the Member States. The author analyses three cases in which theCommission has succeeded in enforcing its views on the desired legal regulation of certain issues, often even by "hijacking" the concrete text of internal legal acts. To wit, the so-called Brussels agreement on the savings bank and the banks of the Länder, the agreement between the European Commission and Germany on the payment of contributions to public radio stations and an attempt to extend the prohibition on surreptitious advertising over all audio-visual media while allowing for the so-called product placement. |